sobota 16. januar 1999
Zaradi sneženja med tednom sem vedel da kakšnih uspehov v hribih ne bo.Mogoče je napaka - seveda zaradi pomankanja kondicije,da bi si izbral lažji cilj.Čez Kalce do Kalškega grebena je še poleti kar dober zalogaj.Vreme ni bilo ravno tako idealno kot so obljubljali in ko sem se od žagane peči počasi mučil vkreber sem zmeraj bolj ugotavljal,da je za danes Kalški greben predaleč,od začetka sem gojil še upanje ,da pridem vsaj do lovske koče na Kalcih,ker pa po sneženju še noben ni šel do koče in sem se kar mučil z gaženjem in iskanjem prave poti sem se kmalu prepričal ,de lovska koča ni vredna mučenje .Slap nad žagano pečjo je bil povsem brez ledu.
sobota, 16. januar 1999
nedelja, 10. januar 1999
DOLINA KOT
Nedelja, 10. januar 1999
Po dolgem času sem se uspel prepričati,da mi planinski izlet ne bi škodoval.Za Kot sem se odločil zaradi slabe vremenske napovedi.Že za dopoldne je bilo napovedano bližanje fronte z sneženjem,ki se bodo čez dan razširile na vso državo.Zaželel sem se prijetnega sprehoda po lepi zasneženi dolini.Za vsak slučaj sem s seboj vzel stroje,če bi bil po kakšnem naključju slap na koncu doline le zamrznjen.Enkrat sem ga že obiskal,pa nisem imel te sreče,da bi ga vpisal v svoj seznam preplezanih slapov.
Ob pričetku dneva sem parkiral na začetku doline in jo z lahkim nahrbtnikom in hitrimi koraki mahnil po poledeneli cesti,ki je kmalu postala lepo zasnežena,vendar zaradi traktorskih kolesnic lahko prehodna.
Ob krasnem jutru,ki je bilo popolno nasprotje vremenski napovedi,sem ob lepem pogledu na konec Kota proti sedlu koval načrte,da bi se podal vsaj do Staničeve koče,ali pristop do luknje pod Rjavino ali kar na Vrbanovo špico.Ob jasnem vremenu je bilo sedlo tako blizu,da bi ga skoraj z roko dosegel.
Z slapom ni bilo nič,že od deleč sem videl velik curek vode.
Z hitrim tempom sem se pognal v breg in kmalu začel kar globoko sopsti.Nad drevesno mejo,med ruševjem,ko so se začele grape pa je bilo kar naenkrat konec zgažene steze,le še sipek sneg,ki se je vdiral do kolena in čez.Nekako sem še vztrajal da sem pregazil strm žleb po deset korakov med zmeraj daljšimi počitki.Kakor sem imel voljo se ni usklajevalo z mojo obstoječo kondicijo.S težavo sem se le prepričal,da nadaljevanje nima smisla in jo jadrno ubral v dolino.Pred dolino sem jo mahnil po gazi desno proti slapu,in po svežih sledeh čisto do slapu.Na desni strani je bilo vseeno nekaj ledu,in predhodnik je tudi neka poskušal.V spodnjem delu je bila izvrtana luknja od lednega klina,ni pa bilo sledov cepina v ledu.
Vseeno sem poskusil.Spodnja dva metra je bil krhek led z izstopom na polico brez ledu,nič kaj prijetno,nad polico je bila omenjena luknja vijaka in odlomljen spodnje del ledu,tako da je zgornji del ledu visel v zraku.
Nisem bil navdušen nad preizkušanjem stabilnosti ledu ki visi v zraku..
Na nebu so se pojavljale rahle meglice in ob pol dvanajstih sem bil že pri svoji katrci.
Po dolgem času sem se uspel prepričati,da mi planinski izlet ne bi škodoval.Za Kot sem se odločil zaradi slabe vremenske napovedi.Že za dopoldne je bilo napovedano bližanje fronte z sneženjem,ki se bodo čez dan razširile na vso državo.Zaželel sem se prijetnega sprehoda po lepi zasneženi dolini.Za vsak slučaj sem s seboj vzel stroje,če bi bil po kakšnem naključju slap na koncu doline le zamrznjen.Enkrat sem ga že obiskal,pa nisem imel te sreče,da bi ga vpisal v svoj seznam preplezanih slapov.
Ob pričetku dneva sem parkiral na začetku doline in jo z lahkim nahrbtnikom in hitrimi koraki mahnil po poledeneli cesti,ki je kmalu postala lepo zasnežena,vendar zaradi traktorskih kolesnic lahko prehodna.
Ob krasnem jutru,ki je bilo popolno nasprotje vremenski napovedi,sem ob lepem pogledu na konec Kota proti sedlu koval načrte,da bi se podal vsaj do Staničeve koče,ali pristop do luknje pod Rjavino ali kar na Vrbanovo špico.Ob jasnem vremenu je bilo sedlo tako blizu,da bi ga skoraj z roko dosegel.
Z slapom ni bilo nič,že od deleč sem videl velik curek vode.
Z hitrim tempom sem se pognal v breg in kmalu začel kar globoko sopsti.Nad drevesno mejo,med ruševjem,ko so se začele grape pa je bilo kar naenkrat konec zgažene steze,le še sipek sneg,ki se je vdiral do kolena in čez.Nekako sem še vztrajal da sem pregazil strm žleb po deset korakov med zmeraj daljšimi počitki.Kakor sem imel voljo se ni usklajevalo z mojo obstoječo kondicijo.S težavo sem se le prepričal,da nadaljevanje nima smisla in jo jadrno ubral v dolino.Pred dolino sem jo mahnil po gazi desno proti slapu,in po svežih sledeh čisto do slapu.Na desni strani je bilo vseeno nekaj ledu,in predhodnik je tudi neka poskušal.V spodnjem delu je bila izvrtana luknja od lednega klina,ni pa bilo sledov cepina v ledu.
Vseeno sem poskusil.Spodnja dva metra je bil krhek led z izstopom na polico brez ledu,nič kaj prijetno,nad polico je bila omenjena luknja vijaka in odlomljen spodnje del ledu,tako da je zgornji del ledu visel v zraku.
Nisem bil navdušen nad preizkušanjem stabilnosti ledu ki visi v zraku..
Na nebu so se pojavljale rahle meglice in ob pol dvanajstih sem bil že pri svoji katrci.
Naročite se na:
Objave (Atom)