.JPG)
četrtek, 15.avgust 2002
PRISANK, ZAHODNI GREBEN (IV+/III,II, 250 m, skala solo), Julijske alpe
KRIŠKI PODI avgust 2002 ,Četrtek 15.8.2002-Petek 16.8.2002
Opis poti:
1.dan
Koča na gozdu 1226 m – po Hanzovi poti do razcepa s potjo za 1.okno(pred oknom desno v smer Zahodni greben ) nadaljevanje na vrh Prisanka 2547 m – po Jubilejni poti sedlo Planja in na Planjo 2453 m,sestop do Pogačnikovega doma na Kriški podih 2050 m ter nadalejvanje čez Stenarska vratca do bivaka IV 1980 m.
2.dan
Bivak IV 1980 m do vrha krriških sten 2289 ter sesto čez kriško steno do Koče v Krnici 1113 m in Koče na Gozdu 1226 m.
Dan je bil lep in ne prevroč.Ob sedmih sem bil že v Koči na Gozdu,proti Vršiču pa se je kar valila avtomobilska kolona.Že kar nekaj let je kar sem šel po tej strani na Prisojnik.
Pot sem poznal,razen začetka tako,da sem na vstopno melišče stopil z desne strani.Bolj mi je bila znana pot do prostora za izpit za alpiniste pod Prisojnikom.Vseeno sam kar lepo napredoval.Za mano sta bila dva,ki sta se odpravila v Hudičev steber,pred mano pa trije planinci katerim sem vztrajno sledil.Pot je res slikovita.Slap je bil obilen tako,da sem imel na drugi strani premočene hlače.Bilo je nekaj plezanja,livad,melišča in kar hitro sem bil na razcepu poti Hanzove in proti oknu.Sledile je lepa vodoravna pot do jeseniške poti iz Vršiča,kjer je prihajalo kar nekaj planincev.
Sto metrov od križišča sem zavil desno v grapo za lusko z lažjim krušljivim kaminom od luske pa v desno navzgor.Tu sem se preobul v plezalnike ker mi svet za nadaljevanje ni izgledal preveč obetaven.Strmo krušljivo pečevje z kar naenkrat strmim pobočjem pod seboj.Začetek smeri je kar precej visoko v Prisankovi razgibani zahodni steni tako da bi se verjetno kar dolgo kotalil navzdol če bi mi na tem strmem melišču spodrsnilo.Težava je bila tam okoli II.stopnje.Zaradi nevplezanosti sem si že po nekaj metrih uredil varovanje na obstoječem klinu tako,da sem vrv preprosto potegnil skozi uho klina.Na vrhu sem občutil napako takega varovanja že s tem,da padca klin verjetno ne bi prenesel se mi je vrv,ko sem jo hotel potegniti za sabo zavozlala.Na srečo je bilo na vrhu raztežaja opremljeno varovališče,ki sem ga uporabil za spust in rešitev vrvi iz klina..Verjetno je tudi za ostale ta krušljiv raztežaj ne prav prijeten,ker potem nisem več zasledil sledi o kakšnih klinih razen enega izgubljenega v melišču.Nadaljevanje je bilo pravo nasprotje prvemu.Čvrsta skala v kar za čuda lepih kaminih.Malo sem se tudi že vplezal tako,da naprej nisem več uporabljal varovanja,le čez dva težja kamina sem potegnil nahrbtnik za sabo. V enem sem se moral še enkrat spustiti po vrvi,ker sem pod kaminom pozabil na vrv privezati nahrbtnik Kljub skromni višini smeri 250 metrov se mi je zdela smer kar dolga.V bistvu je bilo treba kar ves čas plezati in to res prijetno plezati v razkoraku čez kamine in previdno stopajoč po ploščah.Če ne bi bilo prvega raztežaja bi rekel čudovita smer spodnje IV.stopnje.
Na vrhu smeri sem si čestital in se prelevil v planinca ter se priključil vrsti romarjev na vrh Prisanka.Sledil je spust z vrha v škrbino ter vstop na Jubiljeno pot v severni steni Prisojnika do zadnjega okna.Pot je res veličastna.Ves čas hodiš po ozkih policah z veliko zraka pod seboj.Tukaj za spremembo ni bilo ravno veliko planincev.Prehod skozi zadnje okno in potem z navpičnim sestopom po jekleni lestvi je res čudovit.Sledil je sestop do sedla in stika smeri po grapi Mlinarice.Pred mano pa se je že videla pot na sedlo Med Razorjem in Planjo po polici v desno ter zasukom v levo do melišča pod vršno glavo Razorja.Zanimiva polica v razbiti steni.Na sedlu se je odprl pogled na veliko območje enoličnega skalovju okoli Triglava.Nikjer drevja,travnatih pobočij,še navpičnih severnih sten ni bilo opaziti iz te zahodne strani.Ker je na tabli pisalo le 20 minut do vrha Planje sem pač moral osvojiti še en dvatisočak,čeprav so me noge že pošteno bolele.
Brez nahrbtnika je kar šlo in ob pogledu na steno Planje mi je zastal korak.Smer Mansarda,ki poteka v tej steni mora biti res nekaj veličastnega, če ti jo uspe preplezati.Cilj za leta ko se bom mogoče lahko več ukvarjal s plezanjem,če ne pa samo sanje.
Spust je bil ena sama muka,hodil sem že kot po jajcih in le koča ki se je lepo videla pod mano in obljubljeno pivo so mi dali dodatno moč za sestop po razbitem svetu.V koči pa neznosen dren in čakanje na vrsti za pivo tako ,da sem si raje kar takoj naročil dva.Zunaj je bilo nekaj časa prijetno posedati,ura je bila okoli šeste ko sem prišel in po zadnjem požirku nisem več zdržal,da ne bi nadaljeval poti.tudi noge so se mi nekoliko spočile.Ker nisem imel s sabo zemljevida sem jo ubral kar proti Stenarju.Pot je bila lepo uhojena vse do sedla med Križem in Stenarjem z prehodom na drugo stran pa je poti zmanjkalo v krušljivi steni.Nazadnje pred več leti je bil tu sneg sedaj pa sem imel kar nekaj težav za sestop čez ta krš.Čez pode me je že priganjala noč in le dim v daljavi me je rešil,da sem ubral kar najbolj ravno črto proti bivaku in se nisem preveč izgubljal v razbitem svetu podov.Bivak je že okupirala skupina mlajših hribolazcev z nekim dolgolasim starejšim vodnikom.Izboril sem si dve odeji in se zaril v bivak vrečo.Prvič sem noč prespal v bivak vreči in je res udobja le za golo preživetje.V notranjosti se je na aluminijasto prevleko nabirala vlaga,da se je bilo zelo neprijetno premikati,spodaj so me kljub travi žulile skale in niti mraz mi ni prizanašal.Zjutraj sem se že ob prvem svitu pobral naprej.Čez kriško steno sem nekoč že šel,vendar navzgor.Sedaj ko pa sem sestopal z razbolelimi nogami se mi je zdela pot grozna.Ozka pot v navpični steni s pogled direktno pod sabo na melišče posuta z drobirjem.Nikakor konca in potem pot do krnice dolga kot ponedeljek.
Eno leto brez hribov sem opravil kar veličastno turo.Želje so bile sicer večje še južni greben v Škrlatici in sestop po gredah vendar se verjetno nadaljevanje ne bi ravno srečno končalo.Za pot sem porabil vse moči vendar je bila lepa kombinacija plezanja in hribolazništva v čudovitem svetu najtežjih varovanih poti v naših stenah.
PRISANK, ZAHODNI GREBEN (IV+/III,II, 250 m, skala solo), Julijske alpe
KRIŠKI PODI avgust 2002 ,Četrtek 15.8.2002-Petek 16.8.2002
Opis poti:
1.dan
Koča na gozdu 1226 m – po Hanzovi poti do razcepa s potjo za 1.okno(pred oknom desno v smer Zahodni greben ) nadaljevanje na vrh Prisanka 2547 m – po Jubilejni poti sedlo Planja in na Planjo 2453 m,sestop do Pogačnikovega doma na Kriški podih 2050 m ter nadalejvanje čez Stenarska vratca do bivaka IV 1980 m.
2.dan
Bivak IV 1980 m do vrha krriških sten 2289 ter sesto čez kriško steno do Koče v Krnici 1113 m in Koče na Gozdu 1226 m.
Dan je bil lep in ne prevroč.Ob sedmih sem bil že v Koči na Gozdu,proti Vršiču pa se je kar valila avtomobilska kolona.Že kar nekaj let je kar sem šel po tej strani na Prisojnik.
Pot sem poznal,razen začetka tako,da sem na vstopno melišče stopil z desne strani.Bolj mi je bila znana pot do prostora za izpit za alpiniste pod Prisojnikom.Vseeno sam kar lepo napredoval.Za mano sta bila dva,ki sta se odpravila v Hudičev steber,pred mano pa trije planinci katerim sem vztrajno sledil.Pot je res slikovita.Slap je bil obilen tako,da sem imel na drugi strani premočene hlače.Bilo je nekaj plezanja,livad,melišča in kar hitro sem bil na razcepu poti Hanzove in proti oknu.Sledile je lepa vodoravna pot do jeseniške poti iz Vršiča,kjer je prihajalo kar nekaj planincev.
Sto metrov od križišča sem zavil desno v grapo za lusko z lažjim krušljivim kaminom od luske pa v desno navzgor.Tu sem se preobul v plezalnike ker mi svet za nadaljevanje ni izgledal preveč obetaven.Strmo krušljivo pečevje z kar naenkrat strmim pobočjem pod seboj.Začetek smeri je kar precej visoko v Prisankovi razgibani zahodni steni tako da bi se verjetno kar dolgo kotalil navzdol če bi mi na tem strmem melišču spodrsnilo.Težava je bila tam okoli II.stopnje.Zaradi nevplezanosti sem si že po nekaj metrih uredil varovanje na obstoječem klinu tako,da sem vrv preprosto potegnil skozi uho klina.Na vrhu sem občutil napako takega varovanja že s tem,da padca klin verjetno ne bi prenesel se mi je vrv,ko sem jo hotel potegniti za sabo zavozlala.Na srečo je bilo na vrhu raztežaja opremljeno varovališče,ki sem ga uporabil za spust in rešitev vrvi iz klina..Verjetno je tudi za ostale ta krušljiv raztežaj ne prav prijeten,ker potem nisem več zasledil sledi o kakšnih klinih razen enega izgubljenega v melišču.Nadaljevanje je bilo pravo nasprotje prvemu.Čvrsta skala v kar za čuda lepih kaminih.Malo sem se tudi že vplezal tako,da naprej nisem več uporabljal varovanja,le čez dva težja kamina sem potegnil nahrbtnik za sabo. V enem sem se moral še enkrat spustiti po vrvi,ker sem pod kaminom pozabil na vrv privezati nahrbtnik Kljub skromni višini smeri 250 metrov se mi je zdela smer kar dolga.V bistvu je bilo treba kar ves čas plezati in to res prijetno plezati v razkoraku čez kamine in previdno stopajoč po ploščah.Če ne bi bilo prvega raztežaja bi rekel čudovita smer spodnje IV.stopnje.Na vrhu smeri sem si čestital in se prelevil v planinca ter se priključil vrsti romarjev na vrh Prisanka.Sledil je spust z vrha v škrbino ter vstop na Jubiljeno pot v severni steni Prisojnika do zadnjega okna.Pot je res veličastna.Ves čas hodiš po ozkih policah z veliko zraka pod seboj.Tukaj za spremembo ni bilo ravno veliko planincev.Prehod skozi zadnje okno in potem z navpičnim sestopom po jekleni lestvi je res čudovit.Sledil je sestop do sedla in stika smeri po grapi Mlinarice.Pred mano pa se je že videla pot na sedlo Med Razorjem in Planjo po polici v desno ter zasukom v levo do melišča pod vršno glavo Razorja.Zanimiva polica v razbiti steni.Na sedlu se je odprl pogled na veliko območje enoličnega skalovju okoli Triglava.Nikjer drevja,travnatih pobočij,še navpičnih severnih sten ni bilo opaziti iz te zahodne strani.Ker je na tabli pisalo le 20 minut do vrha Planje sem pač moral osvojiti še en dvatisočak,čeprav so me noge že pošteno bolele.
Brez nahrbtnika je kar šlo in ob pogledu na steno Planje mi je zastal korak.Smer Mansarda,ki poteka v tej steni mora biti res nekaj veličastnega, če ti jo uspe preplezati.Cilj za leta ko se bom mogoče lahko več ukvarjal s plezanjem,če ne pa samo sanje.Spust je bil ena sama muka,hodil sem že kot po jajcih in le koča ki se je lepo videla pod mano in obljubljeno pivo so mi dali dodatno moč za sestop po razbitem svetu.V koči pa neznosen dren in čakanje na vrsti za pivo tako ,da sem si raje kar takoj naročil dva.Zunaj je bilo nekaj časa prijetno posedati,ura je bila okoli šeste ko sem prišel in po zadnjem požirku nisem več zdržal,da ne bi nadaljeval poti.tudi noge so se mi nekoliko spočile.Ker nisem imel s sabo zemljevida sem jo ubral kar proti Stenarju.Pot je bila lepo uhojena vse do sedla med Križem in Stenarjem z prehodom na drugo stran pa je poti zmanjkalo v krušljivi steni.Nazadnje pred več leti je bil tu sneg sedaj pa sem imel kar nekaj težav za sestop čez ta krš.Čez pode me je že priganjala noč in le dim v daljavi me je rešil,da sem ubral kar najbolj ravno črto proti bivaku in se nisem preveč izgubljal v razbitem svetu podov.Bivak je že okupirala skupina mlajših hribolazcev z nekim dolgolasim starejšim vodnikom.Izboril sem si dve odeji in se zaril v bivak vrečo.Prvič sem noč prespal v bivak vreči in je res udobja le za golo preživetje.V notranjosti se je na aluminijasto prevleko nabirala vlaga,da se je bilo zelo neprijetno premikati,spodaj so me kljub travi žulile skale in niti mraz mi ni prizanašal.Zjutraj sem se že ob prvem svitu pobral naprej.Čez kriško steno sem nekoč že šel,vendar navzgor.Sedaj ko pa sem sestopal z razbolelimi nogami se mi je zdela pot grozna.Ozka pot v navpični steni s pogled direktno pod sabo na melišče posuta z drobirjem.Nikakor konca in potem pot do krnice dolga kot ponedeljek.
Eno leto brez hribov sem opravil kar veličastno turo.Želje so bile sicer večje še južni greben v Škrlatici in sestop po gredah vendar se verjetno nadaljevanje ne bi ravno srečno končalo.Za pot sem porabil vse moči vendar je bila lepa kombinacija plezanja in hribolazništva v čudovitem svetu najtežjih varovanih poti v naših stenah.
