Wolsberg , Avstrija

Wolsberg Petek; 29.11.2002

OVČJI VRH 2024 m ,KARAVANKE

četrtek,28.11.2002

Zahotelo se mi je hoje in Ovčji vrh z dolgo dolino Bodental je na zamljevidu izgledalo lahko dostopen hrib z kar veliko razdaljo.Ko sem odložil Nežo v vrtcu sem se odpeljal čez Ljubelj in iskal pot čez Dajc Peter vendar sem nazaj grede ugotovil da sem malo zgrešil.Vseno sem parkiral na nekem parkirišču in začel turo po botanični stezi,ki pa me je vodila preveč v desno tako da sem kmalu zavil v breg.V strmem bregu sem sopihal nekaj čas in pod vrhom naletel na markirano pot,ki ni bila označena v mojem zemljevidu.Do Žabnice sem imel potem lep sprehod po makadamskih cestah in ob potoku Žabnica mimo žage ter naravnega sklanatega oboda čez strugo.Vas žabnica je pretežno vikendaško naselje z osamelimi starejšmi hiškami v slikoviti dolini z pašniki in ostenjem Vrtače v ozadju.Po slovensko se dolina imenuje Poden in za kolesarski izlet družine kot ustvarjena.Peš pa je kar malo mukotrpno hoditi po asfaltni cest med lepimi pašniki.Na koncu doline preden se pot začne vzpenjati je čudovita livada v osrčju gozda,ravna kot nogometno igrišče.Pot v zatrepu doline navzgor je prijetna,ne prestrma in od livade niti ne tako dolga,usmeri te pa precej desno od prevala ter potem prečiš pod ostenjem v desno.Na preval je napeljanih tudi nekaj jeklenic vendar pot tudi brez teh varoval ni ravno zahtevna.Od prevala sem se spustil nekaj višinskih metrov in zagledal Celovško kočo ko sem se skoraj zaletel vanjo.Nad Stolom se je že oblačio.Privoščil sem si malico pred zaprto kočo ob čudovitem pogledu na steno Celovške špice ki je od koče kot na dlani.Zajeda v levem delu stene zna biti kar lep plezalski podvig.Na vrh Ovčjega vrhe sem se odparvil po desni poti nekaj časa vodoravno v levo potem čez travnato kar strmo pobočje direkt na vrh pri križu.Desno je bil še en stranski vrh ki se mi je zdel malo višji tako,da sem za vsak slučaj skočil še na stranski vrh potem pa hitro navzdol ker so oblaki prekrili nebo in za štiri ure do Medvod me je ločilo še kar nekaj poti.Z hitrim korakom sem jo ubral navzdol,noge so me kar dobro nosile tako,da sem vmes lahko celo tekel.Pri razcepu nad dolino Bodental sem jo ubral po levi bolj grebenski poti poti ki pa se je na sredini spremenila v makadamsko cesto in pred Žabnico ko so se začeli prvi vikendi v asfalt.Od Žabnice sem jo ubral ob toku reke po lepi poti ki se konča na isti botanični poti ki sem jo zjutraj tako nezaupajoč zapustil.Vsa tura je trajala od 8 ure zjutraj s parkirišča,opoldne na vrhu ter spet ob treh pri avtomobilu sedem ur.Zadnji del poti od Žabnice sem večinoma pretekel.

PEKEL pri BOROVNICI

petek,15.11.2002

Ob devetih sem se odpravil iz službe na krajši neobremenjujoč izlet po poteh Borovniškega Pekla.Dan ni bil ravno idealen,oblačno in toplo z jugom je bil zrak prijetno osvežujoč.Skozi sotesko po stopnicah sem se kar dobro ogrel.S sabo nisem vzel nahrbtnka,le palice kar je malo nerodno za pretoplo obleko.Pred koncem soteske sem zavil po desni poti na Hudičev zob ki se priključi spet pri šestem slapu.Od zadnjega slapu se je kmalu pojavila cesta vendar me ja pot kaj kmalu usmerila v desno po lepi gozdni poti proti Pokojišču,na sredi tega dela je tudi odcep za Pristavo in Dom v Peklu.Končni cilj mi je bil Vinji vrh tako,da sko sem prišel iz gozda na travnate površine in pred sabo zagledal cerkvico na Pokojišču odpravil desno do tete na Padežu.Malo smo poklepetali in po do dobri postrežbi sem se odpravil dalje.Že ko sem hodil sem na počitnice me je vabil vrh v ozadju travnate planote sma se takrat nisem upal povzpeti na vrh bratranec Bojan pa ni bil ravno za take avanture v gozdove medvedov.Tokrat sem lahko uresniči otroške sanje.Čez travneke sem jo mahnil kar naravnost proti poraščenemu vrhu.Vmes sem ujel tudi kak kolovoz ki mi je rahlo olajšal ne naporno pot po gozdu proti vrhu.Sam vrh je porašče,na severni strani tik pod vrhom pa domuje vikend.Malo bolj prote desni sem jo mahnil navzdol do ceste in potem denes že prehojeni poti proti Pokojišču in nekje nasredi odcep v desno na Pristavo.Za otroke bi bila zelo primerna krožna pot konec slapov do Pokojišča in čez Padež nazaj do slapov.Pot do pristave je zelo strma in navzgo ne ravno lepa.dol pa je kar hitro šlo.Tudi na kmetijah na pristavi sem jo preko travnikov ubral naravnost navzdol in proti koncu ujel pot Dom-Pristava

Sv.Andrej nad Zmincem (616 m)

Sv.Andrej Nedelja ;27.10.2002

Planinski dom na Jančah (792 m)

Janče Nedelja ;20.10.2002
Kostanjeva nedelja





Prisotni:Dedek Jože,babica Jelka;Karmen,Andrej,Než,Daša

PRISANK, ZAHODNI GREBEN

četrtek, 15.avgust 2002

PRISANK, ZAHODNI GREBEN (IV+/III,II, 250 m, skala solo), Julijske alpe

KRIŠKI PODI avgust 2002 ,Četrtek 15.8.2002-Petek 16.8.2002
Opis poti:
1.dan
Koča na gozdu 1226 m – po Hanzovi poti do razcepa s potjo za 1.okno(pred oknom desno v smer Zahodni greben ) nadaljevanje na vrh Prisanka 2547 m – po Jubilejni poti sedlo Planja in na Planjo 2453 m,sestop do Pogačnikovega doma na Kriški podih 2050 m ter nadalejvanje čez Stenarska vratca do bivaka IV 1980 m.
2.dan
Bivak IV 1980 m do vrha krriških sten 2289 ter sesto čez kriško steno do Koče v Krnici 1113 m in Koče na Gozdu 1226 m.
Dan je bil lep in ne prevroč.Ob sedmih sem bil že v Koči na Gozdu,proti Vršiču pa se je kar valila avtomobilska kolona.Že kar nekaj let je kar sem šel po tej strani na Prisojnik.
Pot sem poznal,razen začetka tako,da sem na vstopno melišče stopil z desne strani.Bolj mi je bila znana pot do prostora za izpit za alpiniste pod Prisojnikom.Vseeno sam kar lepo napredoval.Za mano sta bila dva,ki sta se odpravila v Hudičev steber,pred mano pa trije planinci katerim sem vztrajno sledil.Pot je res slikovita.Slap je bil obilen tako,da sem imel na drugi strani premočene hlače.Bilo je nekaj plezanja,livad,melišča in kar hitro sem bil na razcepu poti Hanzove in proti oknu.Sledile je lepa vodoravna pot do jeseniške poti iz Vršiča,kjer je prihajalo kar nekaj planincev.
Sto metrov od križišča sem zavil desno v grapo za lusko z lažjim krušljivim kaminom od luske pa v desno navzgor.Tu sem se preobul v plezalnike ker mi svet za nadaljevanje ni izgledal preveč obetaven.Strmo krušljivo pečevje z kar naenkrat strmim pobočjem pod seboj.Začetek smeri je kar precej visoko v Prisankovi razgibani zahodni steni tako da bi se verjetno kar dolgo kotalil navzdol če bi mi na tem strmem melišču spodrsnilo.Težava je bila tam okoli II.stopnje.Zaradi nevplezanosti sem si že po nekaj metrih uredil varovanje na obstoječem klinu tako,da sem vrv preprosto potegnil skozi uho klina.Na vrhu sem občutil napako takega varovanja že s tem,da padca klin verjetno ne bi prenesel se mi je vrv,ko sem jo hotel potegniti za sabo zavozlala.Na srečo je bilo na vrhu raztežaja opremljeno varovališče,ki sem ga uporabil za spust in rešitev vrvi iz klina..Verjetno je tudi za ostale ta krušljiv raztežaj ne prav prijeten,ker potem nisem več zasledil sledi o kakšnih klinih razen enega izgubljenega v melišču.Nadaljevanje je bilo pravo nasprotje prvemu.Čvrsta skala v kar za čuda lepih kaminih.Malo sem se tudi že vplezal tako,da naprej nisem več uporabljal varovanja,le čez dva težja kamina sem potegnil nahrbtnik za sabo. V enem sem se moral še enkrat spustiti po vrvi,ker sem pod kaminom pozabil na vrv privezati nahrbtnik Kljub skromni višini smeri 250 metrov se mi je zdela smer kar dolga.V bistvu je bilo treba kar ves čas plezati in to res prijetno plezati v razkoraku čez kamine in previdno stopajoč po ploščah.Če ne bi bilo prvega raztežaja bi rekel čudovita smer spodnje IV.stopnje.
Na vrhu smeri sem si čestital in se prelevil v planinca ter se priključil vrsti romarjev na vrh Prisanka.Sledil je spust z vrha v škrbino ter vstop na Jubiljeno pot v severni steni Prisojnika do zadnjega okna.Pot je res veličastna.Ves čas hodiš po ozkih policah z veliko zraka pod seboj.Tukaj za spremembo ni bilo ravno veliko planincev.Prehod skozi zadnje okno in potem z navpičnim sestopom po jekleni lestvi je res čudovit.Sledil je sestop do sedla in stika smeri po grapi Mlinarice.Pred mano pa se je že videla pot na sedlo Med Razorjem in Planjo po polici v desno ter zasukom v levo do melišča pod vršno glavo Razorja.Zanimiva polica v razbiti steni.Na sedlu se je odprl pogled na veliko območje enoličnega skalovju okoli Triglava.Nikjer drevja,travnatih pobočij,še navpičnih severnih sten ni bilo opaziti iz te zahodne strani.Ker je na tabli pisalo le 20 minut do vrha Planje sem pač moral osvojiti še en dvatisočak,čeprav so me noge že pošteno bolele.Brez nahrbtnika je kar šlo in ob pogledu na steno Planje mi je zastal korak.Smer Mansarda,ki poteka v tej steni mora biti res nekaj veličastnega, če ti jo uspe preplezati.Cilj za leta ko se bom mogoče lahko več ukvarjal s plezanjem,če ne pa samo sanje.
Spust je bil ena sama muka,hodil sem že kot po jajcih in le koča ki se je lepo videla pod mano in obljubljeno pivo so mi dali dodatno moč za sestop po razbitem svetu.V koči pa neznosen dren in čakanje na vrsti za pivo tako ,da sem si raje kar takoj naročil dva.Zunaj je bilo nekaj časa prijetno posedati,ura je bila okoli šeste ko sem prišel in po zadnjem požirku nisem več zdržal,da ne bi nadaljeval poti.tudi noge so se mi nekoliko spočile.Ker nisem imel s sabo zemljevida sem jo ubral kar proti Stenarju.Pot je bila lepo uhojena vse do sedla med Križem in Stenarjem z prehodom na drugo stran pa je poti zmanjkalo v krušljivi steni.Nazadnje pred več leti je bil tu sneg sedaj pa sem imel kar nekaj težav za sestop čez ta krš.Čez pode me je že priganjala noč in le dim v daljavi me je rešil,da sem ubral kar najbolj ravno črto proti bivaku in se nisem preveč izgubljal v razbitem svetu podov.Bivak je že okupirala skupina mlajših hribolazcev z nekim dolgolasim starejšim vodnikom.Izboril sem si dve odeji in se zaril v bivak vrečo.Prvič sem noč prespal v bivak vreči in je res udobja le za golo preživetje.V notranjosti se je na aluminijasto prevleko nabirala vlaga,da se je bilo zelo neprijetno premikati,spodaj so me kljub travi žulile skale in niti mraz mi ni prizanašal.Zjutraj sem se že ob prvem svitu pobral naprej.Čez kriško steno sem nekoč že šel,vendar navzgor.Sedaj ko pa sem sestopal z razbolelimi nogami se mi je zdela pot grozna.Ozka pot v navpični steni s pogled direktno pod sabo na melišče posuta z drobirjem.Nikakor konca in potem pot do krnice dolga kot ponedeljek.
Eno leto brez hribov sem opravil kar veličastno turo.Želje so bile sicer večje še južni greben v Škrlatici in sestop po gredah vendar se verjetno nadaljevanje ne bi ravno srečno končalo.Za pot sem porabil vse moči vendar je bila lepa kombinacija plezanja in hribolazništva v čudovitem svetu najtežjih varovanih poti v naših stenah.

KRVAVEC

KRVAVEC Petek, 27.7.2002
Zanimivo razgibano plezališče,vendar ne za rekreativce.V Marjonovi mi previs ni uspel.
Atos 4b 10 m top