Wolsberg , Avstrija

Wolsberg Petek; 29.11.2002

OVČJI VRH 2024 m ,KARAVANKE

četrtek,28.11.2002

Zahotelo se mi je hoje in Ovčji vrh z dolgo dolino Bodental je na zamljevidu izgledalo lahko dostopen hrib z kar veliko razdaljo.Ko sem odložil Nežo v vrtcu sem se odpeljal čez Ljubelj in iskal pot čez Dajc Peter vendar sem nazaj grede ugotovil da sem malo zgrešil.Vseno sem parkiral na nekem parkirišču in začel turo po botanični stezi,ki pa me je vodila preveč v desno tako da sem kmalu zavil v breg.V strmem bregu sem sopihal nekaj čas in pod vrhom naletel na markirano pot,ki ni bila označena v mojem zemljevidu.Do Žabnice sem imel potem lep sprehod po makadamskih cestah in ob potoku Žabnica mimo žage ter naravnega sklanatega oboda čez strugo.Vas žabnica je pretežno vikendaško naselje z osamelimi starejšmi hiškami v slikoviti dolini z pašniki in ostenjem Vrtače v ozadju.Po slovensko se dolina imenuje Poden in za kolesarski izlet družine kot ustvarjena.Peš pa je kar malo mukotrpno hoditi po asfaltni cest med lepimi pašniki.Na koncu doline preden se pot začne vzpenjati je čudovita livada v osrčju gozda,ravna kot nogometno igrišče.Pot v zatrepu doline navzgor je prijetna,ne prestrma in od livade niti ne tako dolga,usmeri te pa precej desno od prevala ter potem prečiš pod ostenjem v desno.Na preval je napeljanih tudi nekaj jeklenic vendar pot tudi brez teh varoval ni ravno zahtevna.Od prevala sem se spustil nekaj višinskih metrov in zagledal Celovško kočo ko sem se skoraj zaletel vanjo.Nad Stolom se je že oblačio.Privoščil sem si malico pred zaprto kočo ob čudovitem pogledu na steno Celovške špice ki je od koče kot na dlani.Zajeda v levem delu stene zna biti kar lep plezalski podvig.Na vrh Ovčjega vrhe sem se odparvil po desni poti nekaj časa vodoravno v levo potem čez travnato kar strmo pobočje direkt na vrh pri križu.Desno je bil še en stranski vrh ki se mi je zdel malo višji tako,da sem za vsak slučaj skočil še na stranski vrh potem pa hitro navzdol ker so oblaki prekrili nebo in za štiri ure do Medvod me je ločilo še kar nekaj poti.Z hitrim korakom sem jo ubral navzdol,noge so me kar dobro nosile tako,da sem vmes lahko celo tekel.Pri razcepu nad dolino Bodental sem jo ubral po levi bolj grebenski poti poti ki pa se je na sredini spremenila v makadamsko cesto in pred Žabnico ko so se začeli prvi vikendi v asfalt.Od Žabnice sem jo ubral ob toku reke po lepi poti ki se konča na isti botanični poti ki sem jo zjutraj tako nezaupajoč zapustil.Vsa tura je trajala od 8 ure zjutraj s parkirišča,opoldne na vrhu ter spet ob treh pri avtomobilu sedem ur.Zadnji del poti od Žabnice sem večinoma pretekel.

PEKEL pri BOROVNICI

petek,15.11.2002

Ob devetih sem se odpravil iz službe na krajši neobremenjujoč izlet po poteh Borovniškega Pekla.Dan ni bil ravno idealen,oblačno in toplo z jugom je bil zrak prijetno osvežujoč.Skozi sotesko po stopnicah sem se kar dobro ogrel.S sabo nisem vzel nahrbtnka,le palice kar je malo nerodno za pretoplo obleko.Pred koncem soteske sem zavil po desni poti na Hudičev zob ki se priključi spet pri šestem slapu.Od zadnjega slapu se je kmalu pojavila cesta vendar me ja pot kaj kmalu usmerila v desno po lepi gozdni poti proti Pokojišču,na sredi tega dela je tudi odcep za Pristavo in Dom v Peklu.Končni cilj mi je bil Vinji vrh tako,da sko sem prišel iz gozda na travnate površine in pred sabo zagledal cerkvico na Pokojišču odpravil desno do tete na Padežu.Malo smo poklepetali in po do dobri postrežbi sem se odpravil dalje.Že ko sem hodil sem na počitnice me je vabil vrh v ozadju travnate planote sma se takrat nisem upal povzpeti na vrh bratranec Bojan pa ni bil ravno za take avanture v gozdove medvedov.Tokrat sem lahko uresniči otroške sanje.Čez travneke sem jo mahnil kar naravnost proti poraščenemu vrhu.Vmes sem ujel tudi kak kolovoz ki mi je rahlo olajšal ne naporno pot po gozdu proti vrhu.Sam vrh je porašče,na severni strani tik pod vrhom pa domuje vikend.Malo bolj prote desni sem jo mahnil navzdol do ceste in potem denes že prehojeni poti proti Pokojišču in nekje nasredi odcep v desno na Pristavo.Za otroke bi bila zelo primerna krožna pot konec slapov do Pokojišča in čez Padež nazaj do slapov.Pot do pristave je zelo strma in navzgo ne ravno lepa.dol pa je kar hitro šlo.Tudi na kmetijah na pristavi sem jo preko travnikov ubral naravnost navzdol in proti koncu ujel pot Dom-Pristava