KRNSKO JEZERO

KRNSKO JEZERO
Petek 29.01.98
Iz preteklih obiskov tega podraočja v zimskem času sem imel kar lepe izkušnje.Prvič za božični večer ko sem prišel tisti dan do Kna in se potem zvečer ob sveči vračal čez vratca,drugič pa pred novim letom in obisk Lanževice ter krasen pogled do morja.
Tokrat sem se v petek popoldne odpeljal od doma in bil zvečer že v koči na Komni.Zjutraj sem jo s težkim nahrbtnikom mahnil proti sedlu Vratc .Sneg je bil mehak in možnost hoje je bila edino po trasi turnosmučarjev.Kasneje so bile na internetu pripombe o nevestnih planicih ki so smučine preluknjali z stopinjami.Do koče pri Krnskih sem prišel že krepko utrujen.Snega po grapah je bilo bolj malo in zaradi utrujenosti se mi ni prav nič dalo lotiti kakšne grape v pobočju Bab.Najprej sem se namalical,malo spočil in jo mahnil do Krnskega jezera in naprej do Lažje grape v levi starni pobočja nad jezerom vendar me je že pri jezeru minilo vse veselje do plezanja in sem se poklapan vrnil v kočo,oprtal nahrbtnik in jo z velikimi napori še isti dan ubral v dolino.

DOM POD STORŽIČEM

DOM POD STORŽIČEM
Sobota 17.01.98
Nazadnje so bile v hribih odlične razmere in tudi tokrat sem upal da bo tako.Tako sem se že v temi odpravil po bregu navzgor proti vstopu v Kramarco z upanjem,da ponovim uspešen vzpon z Megličem s katerim sva v rekordnem času predirjala Kramarco in Peto žrelo.
Vendar ko sem prišel do vstopa se me je polotila lenoba,in odpor do tveganja,kljub vsemu sem se odpravil do skalnega skoka je bil prijetno popršen z belo vato.Vse stopinje mojih predhodnikov so vodile v desno v travnati prag,ki ga nisem imel prav nič v lepem spominu in desno v strm ozek žleb z sklanimi pragi.nevem zakaj sem se odložil za tega.Prvi skok visok meter sem zmogel v razkoraku,v drugem pa ki je bil precej višji,sicer ne spodjeden kot prvi ,vendar kamnolomsko krušljiv sem se raje obrnil in nekako uspel previsni skok zlezti še navzdol.
Nekaj časa sem še občudoval jutranjo zarjo,potem pa jo poklapan mahnil v dolino in domov v posteljo.

VRTAČA, OSREDNJA GRAPA

VRTAČA, OSREDNJA GRAPA (50'/45', 300 m, sneg, Tadej Kodrič), Karavanke - sobota, 10.januar 1998


Osrednja grapa ,VRATAČA 2181 m
sobota 10.januar 1998
Težavnost smeri 50'/45' , 300 m,soplezalec Tadej Kodrič
Južna grapa ,VRATAČA 2181 m
sobota 10.januar 1998
Težavnost smeri 45' sestop, 400 m,soplezalec Tadej Kodrič
Krasn dan,da znoriš.Novi tereni,lepa gora,lahke smeri in sneg.
Z Tadejem sva že ob 6 uri štartala iz Medvod proti Ljubelju.Na srečo žičnica ne dela tako da je bil lep mir proti domu na Zelenici.Dokaj dolgočasna pot po smučišču, vendar z lepo razgibano steno Begunjščice na levi v kateri je verjetno pestra zbirka smeri za zimske vzpone.V spodnjem delu sem si ogledoval široko,lepo grapo z skalnimi skoki;ki bi v idejalnih snežnih razmerah bili zasneženi in prepričeval Tadeja da bi bilo to potrebno nekoč poskusuti.Ni mi verjel, da je tukaj sploh kaj uporabnega;vendar sem drugi dan ko sem šel z Karmen po pozabljene gamaše na zelenicoopazoval plezalca,ki je vstopil z desne strani po ozkem žlebu in nadeljeval po levi grapi z zanimivim obvozom skalnega skoka po gredini ki se od spodaj ni prav dobro videla,povratek v grapo je izvedel z atraktivnim skokom.
Na Zelenici sva si v domu malo odahnila in nadeljevala pot pod severovzhodnio stran Vrtače po širokih zasneženih pobočjih,raju za turne smučarje,kar se je videlo po sledovih.
Tadeju je malo pohajala sapa tako ,da sem večino časa vodil jaz,pa tudi po grapi ko sem ga spustil naprej,ker sem sam bil z samo enim cepinom in nahrbtnikom ,ker sem mislil da bo tukaj le hitrejši je kmalu omagal,tako da sem mu lepo nadeloval stopinje v idealni sneg v lepo lahko,ne prestrmo grapo.Izhod je bil enkraten z dvema rogljema in nisem vedel na katerga naj zlezem oba sta bila ošiljena.po premisleku sem se le odloči za levega,Tadej pa je vseno poskusil na desnega,vendra zaradi ošiljenosti ni mogel zlezti na njega tako,da se je odloćil za mojega ki se je izkazal za pravi vrh,in tudi toliko prostora je bilo nanjem da sva se lahko vsedla in onemela od razgleda.Za nama sta prišla še dva z turnimi smučmi,in pojamrala nad najimi stopinjami ki so bile malo predolge.
Sestop je bil spet zgodba zase in prece težji od vzpona,vračala sva se vsaj po Tadejevem po južni grapi