Ponedeljek 15.09.2003
Za vikend si težko vzamem dan prosto za svoje aktivnosti v gorah,ki pač zahtevajo večina dneva.Neža in Daša sta še premajhni,mami pa ni do potepanja po brezpotjih.Ponedeljek je res dan za uživanje,in še tako prijeten sončen topel dan sem izkristil za uživaško potepanje ali bolje spreho dpo bolj kot manj zannih poteh z lepim krogom okoli Brane.Za kotliče sem menil,da so neprehodni dokler nisem na internetu zasledil,da je lepo prehodno z rahlo nakazano potjo z možici ter pri nekem prehodu tudi dva klina.V koncu sem kar malo iskal pot čez Žmavčarje.Nazadnje sem tukaj hodil s Klemenom ko sva šla po Repovem kotu gor do bivaka in po Žmavčerjih dol.Po prijetni poti z lepim jutrom sem kmalu bil pri prvi skalni stopnji nad ketero zapustiš pot in se podaš v rušje z iskanjem bolj ali manj posrečenih prehodov do otočkov trave med rušjem.Sezosledski čut me ni zapustil in vsake toliko časa sem odkril sledove predhodniko na polomljenih vejah rušja,rahlo uhojeni stezici in po logični poti pod steno Turske gore proti kotličem.Tam se je pojavil tudi prvi možic,ki some vodili vseskozi desno od kotliškega grabna navzgor.Lahka pot,niti prehod ki naj bi bil v grapo,pa je le prečenje nekega stranskega žleba od blizu ni nudil bistveni težav od daleč vidne gladke plošče.Klina sta bolj v moralno oporo ter smerokaz,da si napravi poti.Potem so sledile le še travnati jeziki do poti s Turske gore na Kamniško sedlo.Želja po alpinističnem vzponu po severozahodnem grebenu navrh brane sem se po sto metrih plezanja in iskanju prehoda na
