ZELENIŠKE ŠPICE, PREČENJE (II, sestop, skala, solo), Kamniške alpe - nedelja, 20.september 1992
Zeleniške špice ko sem jih plezal navzgor so se mi zdele res enostavno preplezljive tokrat pa nikakor nisem našel pravih prehodov in pri sestopu mi je vsak kamenček ki ni bil pritrjen zdel nevaren. Le počasi sem napredoval pri sestopanju z najvišjega vrha,potem pa stolpiči in stolpiči,nad božjo lojtrco sem srečal dva mlada planinca pod sto petdeset metrsko lestvijo pa sta se slišala še dva. In ta opevana božja lestev trdnih oprijemov se mi je tokrat ko sem se spuščal po njej navzdol zdela res malo prestrma in ne vem po kakšnem čudežu polna majavih skal. Na njuno srečo sta alpinista pod mano bila opremljena po vseh pravilih s čeladami in vrvjo čez ramo. Po tem spustu pa še polno kuclov in zdelo se mi je da sem vedno našel napačni obvoz. Verjetno sem bil že malo utrujen,da sem se prav razveseli vzpona čez ploščo II.težavnostne stopnje na zadnji Staničev vrh. Sestop na sedlo in desno je bil lahak in ne vem kje so dobili v tem grabnu pragove II.težavnostne stopnje. Od tod naprej sem pot dobro poznal in bil kar vesel lepe naravne hoje in ko sem prišel še do kolone ljudi ki so se vračali s kamniškega sedla me je minila vsa utrujenost in sem jo kot za stavo ubral v dolino.
nedelja, 20. september 1992
PLANJAVA, SZ.GREBEN
PLANJAVA, SZ.GREBEN (III/II, 440 m, skala, solo), Kamniške alpe - nedelja, 20.september 1992
Po nekaj uspelih plezalnih vzponih me je zamikal SZ greben Planjave. V načrtu sem ga imel že pri prejšni turi ko sem sestopal s Šije Brane naj bi nadaljeval grebensko turo na Planjavo in sestop po Zeleniških Špicah..Pot iz Bistrice mi je že dobro znana in nabit s kondicijo sem jo kot za stavo mahal v breg. Žičnica,Jermanca,V klinu je brzelo mimo mene kot po tekočem traku. Šele strmina nad Pastirci me je malo umirila. Že vse iz doline sem si ogledoval ta greben in čim višje sem hodil vse strmejši in neprehoden se mi je videl. Na sedlu v koči je bilo polno ljudi tudi nekaj čednih punčar,kar seveda v hribih ni za zanemarit. Kljub zgodnji uri in v nasprotju z ostalimi planinci ki so srebali čaj sem naročil pivo. Za lezenje po skalah je najbolje če si neumen ali malo pijan. Vsedel sem se k oknu kjer je lep razgled na zahodno steno Planjave in na moj greben. Bolj sem ga gledal bolj se mi je zdel nemogoče preplezljiv. V knjigi sem večkrat prebral opis smeri,ki pa je zelo nejasen. Vsi opisi smeri v tej knjigi Kamniško Bistriški kot so dokaj nejasni in še z vsakim vstopom v smer sem imel precej težav da sem ga našel. V koči je bilo kar prijeten vzdušje,precej ljudi se je napravljalo na vzpone na bližnja vrhova in sam po pivu nisem imel v koči kaj več početi. Prejšni teden sem v tem grebenu že splezal do prvega težjega mesta. Ko sem takrat prišel do tega mesta so ostali sledovi za nekim Italjanom. Precej visoko se je potrudil prilesti na sranje.
Preobul sme se v plezalnike in levo skozi preduh in desno navzgor ob prepadu sem se razveseli izpostavljene in lepe pleže. V smeri sem opazil tudi prvi klin in se sam sebi zdel junaka,brez varovanja v hitri pleži prekobalil težja mest v smeri. Po tem je bilo lažje,greben položnejši z več stolpiči in kmalu desno v grapo in navzgor po širokem in ne prestrmem terenu. Pravzaprav je ta del smeri,ki se mi je od spodaj zdel nemogoč bil najlažji,nadaljevanje po grebenu je bilo zaradi krušljivosti na nekaterih mestih malo težje. Že precej pod vrhom,ko sem se nadejal lahkega napredovanja me je presenetil še zadnji stolpič z krušljivo rdečkasto kamenino. Klin v njem mi je povedal,da je to edini pristop na vrh,levo so bile gladke plošče,ki pa bi jih če bi bila sila preplezal. Tako pa po rdečem kaminu z lepim pogledom pod nogami na Logarsko dolino zavihtel na vrh in kmalu sem se lahko preobul v gojzerje in nadaljeval proti vrhu vesel nad še enim čudovitim doživetjem. Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi in po stari navadi ne zdržim dolgo na enem mestu sem se kmalu odpravil naprej do srebrnega sedla.
Po nekaj uspelih plezalnih vzponih me je zamikal SZ greben Planjave. V načrtu sem ga imel že pri prejšni turi ko sem sestopal s Šije Brane naj bi nadaljeval grebensko turo na Planjavo in sestop po Zeleniških Špicah..Pot iz Bistrice mi je že dobro znana in nabit s kondicijo sem jo kot za stavo mahal v breg. Žičnica,Jermanca,V klinu je brzelo mimo mene kot po tekočem traku. Šele strmina nad Pastirci me je malo umirila. Že vse iz doline sem si ogledoval ta greben in čim višje sem hodil vse strmejši in neprehoden se mi je videl. Na sedlu v koči je bilo polno ljudi tudi nekaj čednih punčar,kar seveda v hribih ni za zanemarit. Kljub zgodnji uri in v nasprotju z ostalimi planinci ki so srebali čaj sem naročil pivo. Za lezenje po skalah je najbolje če si neumen ali malo pijan. Vsedel sem se k oknu kjer je lep razgled na zahodno steno Planjave in na moj greben. Bolj sem ga gledal bolj se mi je zdel nemogoče preplezljiv. V knjigi sem večkrat prebral opis smeri,ki pa je zelo nejasen. Vsi opisi smeri v tej knjigi Kamniško Bistriški kot so dokaj nejasni in še z vsakim vstopom v smer sem imel precej težav da sem ga našel. V koči je bilo kar prijeten vzdušje,precej ljudi se je napravljalo na vzpone na bližnja vrhova in sam po pivu nisem imel v koči kaj več početi. Prejšni teden sem v tem grebenu že splezal do prvega težjega mesta. Ko sem takrat prišel do tega mesta so ostali sledovi za nekim Italjanom. Precej visoko se je potrudil prilesti na sranje.
Preobul sme se v plezalnike in levo skozi preduh in desno navzgor ob prepadu sem se razveseli izpostavljene in lepe pleže. V smeri sem opazil tudi prvi klin in se sam sebi zdel junaka,brez varovanja v hitri pleži prekobalil težja mest v smeri. Po tem je bilo lažje,greben položnejši z več stolpiči in kmalu desno v grapo in navzgor po širokem in ne prestrmem terenu. Pravzaprav je ta del smeri,ki se mi je od spodaj zdel nemogoč bil najlažji,nadaljevanje po grebenu je bilo zaradi krušljivosti na nekaterih mestih malo težje. Že precej pod vrhom,ko sem se nadejal lahkega napredovanja me je presenetil še zadnji stolpič z krušljivo rdečkasto kamenino. Klin v njem mi je povedal,da je to edini pristop na vrh,levo so bile gladke plošče,ki pa bi jih če bi bila sila preplezal. Tako pa po rdečem kaminu z lepim pogledom pod nogami na Logarsko dolino zavihtel na vrh in kmalu sem se lahko preobul v gojzerje in nadaljeval proti vrhu vesel nad še enim čudovitim doživetjem. Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi in po stari navadi ne zdržim dolgo na enem mestu sem se kmalu odpravil naprej do srebrnega sedla.
Po nekaj uspelih plezalnih vzponih me je zamikal SZ greben Planjave. V načrtu sem ga imel že pri prejšni turi ko sem sestopal s Šije Brane naj bi nadaljeval grebensko turo na Planjavo in sestop po Zeleniških Špicah..Pot iz Bistrice mi je že dobro znana in nabit s kondicijo sem jo kot za stavo mahal v breg. Žičnica,Jermanca,V klinu je brzelo mimo mene kot po tekočem traku. Šele strmina nad Pastirci me je malo umirila. Že vse iz doline sem si ogledoval ta greben in čim višje sem hodil vse strmejši in neprehoden se mi je videl. Na sedlu v koči je bilo polno ljudi tudi nekaj čednih punčar,kar seveda v hribih ni za zanemarit. Kljub zgodnji uri in v nasprotju z ostalimi planinci ki so srebali čaj sem naročil pivo. Za lezenje po skalah je najbolje če si neumen ali malo pijan. Vsedel sem se k oknu kjer je lep razgled na zahodno steno Planjave in na moj greben. Bolj sem ga gledal bolj se mi je zdel nemogoče preplezljiv. V knjigi sem večkrat prebral opis smeri,ki pa je zelo nejasen. Vsi opisi smeri v tej knjigi Kamniško Bistriški kot so dokaj nejasni in še z vsakim vstopom v smer sem imel precej težav da sem ga našel. V koči je bilo kar prijeten vzdušje,precej ljudi se je napravljalo na vzpone na bližnja vrhova in sam po pivu nisem imel v koči kaj več početi. Prejšni teden sem v tem grebenu že splezal do prvega težjega mesta. Ko sem takrat prišel do tega mesta so ostali sledovi za nekim Italjanom. Precej visoko se je potrudil prilesti na sranje.
Preobul sme se v plezalnike in levo skozi preduh in desno navzgor ob prepadu sem se razveseli izpostavljene in lepe pleže. V smeri sem opazil tudi prvi klin in se sam sebi zdel junaka,brez varovanja v hitri pleži prekobalil težja mest v smeri. Po tem je bilo lažje,greben položnejši z več stolpiči in kmalu desno v grapo in navzgor po širokem in ne prestrmem terenu. Pravzaprav je ta del smeri,ki se mi je od spodaj zdel nemogoč bil najlažji,nadaljevanje po grebenu je bilo zaradi krušljivosti na nekaterih mestih malo težje. Že precej pod vrhom,ko sem se nadejal lahkega napredovanja me je presenetil še zadnji stolpič z krušljivo rdečkasto kamenino. Klin v njem mi je povedal,da je to edini pristop na vrh,levo so bile gladke plošče,ki pa bi jih če bi bila sila preplezal. Tako pa po rdečem kaminu z lepim pogledom pod nogami na Logarsko dolino zavihtel na vrh in kmalu sem se lahko preobul v gojzerje in nadaljeval proti vrhu vesel nad še enim čudovitim doživetjem. Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi in po stari navadi ne zdržim dolgo na enem mestu sem se kmalu odpravil naprej do srebrnega sedla.
Po nekaj uspelih plezalnih vzponih me je zamikal SZ greben Planjave. V načrtu sem ga imel že pri prejšni turi ko sem sestopal s Šije Brane naj bi nadaljeval grebensko turo na Planjavo in sestop po Zeleniških Špicah..Pot iz Bistrice mi je že dobro znana in nabit s kondicijo sem jo kot za stavo mahal v breg. Žičnica,Jermanca,V klinu je brzelo mimo mene kot po tekočem traku. Šele strmina nad Pastirci me je malo umirila. Že vse iz doline sem si ogledoval ta greben in čim višje sem hodil vse strmejši in neprehoden se mi je videl. Na sedlu v koči je bilo polno ljudi tudi nekaj čednih punčar,kar seveda v hribih ni za zanemarit. Kljub zgodnji uri in v nasprotju z ostalimi planinci ki so srebali čaj sem naročil pivo. Za lezenje po skalah je najbolje če si neumen ali malo pijan. Vsedel sem se k oknu kjer je lep razgled na zahodno steno Planjave in na moj greben. Bolj sem ga gledal bolj se mi je zdel nemogoče preplezljiv. V knjigi sem večkrat prebral opis smeri,ki pa je zelo nejasen. Vsi opisi smeri v tej knjigi Kamniško Bistriški kot so dokaj nejasni in še z vsakim vstopom v smer sem imel precej težav da sem ga našel. V koči je bilo kar prijeten vzdušje,precej ljudi se je napravljalo na vzpone na bližnja vrhova in sam po pivu nisem imel v koči kaj več početi. Prejšni teden sem v tem grebenu že splezal do prvega težjega mesta. Ko sem takrat prišel do tega mesta so ostali sledovi za nekim Italjanom. Precej visoko se je potrudil prilesti na sranje.
Preobul sme se v plezalnike in levo skozi preduh in desno navzgor ob prepadu sem se razveseli izpostavljene in lepe pleže. V smeri sem opazil tudi prvi klin in se sam sebi zdel junaka,brez varovanja v hitri pleži prekobalil težja mest v smeri. Po tem je bilo lažje,greben položnejši z več stolpiči in kmalu desno v grapo in navzgor po širokem in ne prestrmem terenu. Pravzaprav je ta del smeri,ki se mi je od spodaj zdel nemogoč bil najlažji,nadaljevanje po grebenu je bilo zaradi krušljivosti na nekaterih mestih malo težje. Že precej pod vrhom,ko sem se nadejal lahkega napredovanja me je presenetil še zadnji stolpič z krušljivo rdečkasto kamenino. Klin v njem mi je povedal,da je to edini pristop na vrh,levo so bile gladke plošče,ki pa bi jih če bi bila sila preplezal. Tako pa po rdečem kaminu z lepim pogledom pod nogami na Logarsko dolino zavihtel na vrh in kmalu sem se lahko preobul v gojzerje in nadaljeval proti vrhu vesel nad še enim čudovitim doživetjem. Na vrhu je bilo kar nekaj ljudi in po stari navadi ne zdržim dolgo na enem mestu sem se kmalu odpravil naprej do srebrnega sedla.
Naročite se na:
Objave (Atom)