ZELENIŠKE ŠPICE, PREČENJE (II, sestop, skala, solo), Kamniške alpe - nedelja, 20.september 1992
Zeleniške špice ko sem jih plezal navzgor so se mi zdele res enostavno preplezljive tokrat pa nikakor nisem našel pravih prehodov in pri sestopu mi je vsak kamenček ki ni bil pritrjen zdel nevaren. Le počasi sem napredoval pri sestopanju z najvišjega vrha,potem pa stolpiči in stolpiči,nad božjo lojtrco sem srečal dva mlada planinca pod sto petdeset metrsko lestvijo pa sta se slišala še dva. In ta opevana božja lestev trdnih oprijemov se mi je tokrat ko sem se spuščal po njej navzdol zdela res malo prestrma in ne vem po kakšnem čudežu polna majavih skal. Na njuno srečo sta alpinista pod mano bila opremljena po vseh pravilih s čeladami in vrvjo čez ramo. Po tem spustu pa še polno kuclov in zdelo se mi je da sem vedno našel napačni obvoz. Verjetno sem bil že malo utrujen,da sem se prav razveseli vzpona čez ploščo II.težavnostne stopnje na zadnji Staničev vrh. Sestop na sedlo in desno je bil lahak in ne vem kje so dobili v tem grabnu pragove II.težavnostne stopnje. Od tod naprej sem pot dobro poznal in bil kar vesel lepe naravne hoje in ko sem prišel še do kolone ljudi ki so se vračali s kamniškega sedla me je minila vsa utrujenost in sem jo kot za stavo ubral v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar