ANIČ KUK, VELEBITAŠKA

ANIČ KUK, VELEBITAŠKA (VII-/VI, 400 m, skala, Nataša Medmeš), Paklenica - petek, 16.avgust 1996
VelibitaškaDrugi dan mojega bivanja v Paklenici je posijalo lepo jutranje sonce in kamp je zaživel v pripravah na plezalni dan.Kuhanje,umivanje,priprava plezalne opreme,oblikovanje navez in izbira ciljev.Ker je bila pobudnik moje udeležbe na tej odpravi Nataša je ona izbrala cilj in ker je že poznala Paklenicu sem ji prepustil odločitev izbire smeri.Prvi sprehod skozi kanjo je res nekaj posebnega.Na obeh straneh stene iz kompaktne kamenine in polno plezalnih smeri opremljenih s svedrovci.Naš cilj je bil danes osrednja najvišja in res markantna stena Anič kuka s svojim znamenitim klinom.In jaz naj bi plezal levo od tega klina.Dostop je bil dokaj enostaven.Z nama z Natašo sta bili še ostali dve punci ki sta potovali z nama in sta imeli v načrtu malo težjo smer od najine vzporedno z Velibitaško.Vstopa sta bila narazen le nekaj metrov.Z žrebom sem dobil prvi raztežaj res navpične pravilne neizrazite zajede.Kaj tako navpičnega in dolgega za cel raztežaj še nisem plezal.Malo levo od najinega vstopa sta plezala en mlajši in starejši nemec.Neverjetno s kako lahkoto je starejši preplezal rahlo previsno ploščo z oprimki ki jih ni bilo videti.Še dobro,da sem včeraj vspostavil nek stik s skalo v smeri Oliverja Dragojeviča tako da sem z dokaj lahko preplezal ta prvi raztežaj.In potem so si raztežaji kar sledili.Tako strmo ni bilo več in vmes je preseneitila tudi globok kamin pod ključnim delom smeri ocenjenim z sedem minus.Kar vesel sem bil da je ta raztežaj pripadal Nataši.Bilo je nekaj metrov lepega previsa čez katerega si je Nataša morala pomagati s tehniko.Sebi pa se sedaj kar čudim kako mi je uspelo prepezati ta detalj.Res da sem bil drugi v navezi in nisem občutil nobenega strahu pred padcem.Težava je nastala edino ko sem zaplezal preveč visoko nad kompletom in z zadnjimi močmi le nekako izpel komplet ki je bil pod mano.Ampak smeri še ni bilo konec.Večjih težav ni bilo več razen da je bila vsa stvar še vedno lepo navpična vse do roba stene kjer sem si res odahnil ko sem ga dosegel.Za ta dan nisem imel več nobene želje po plezanju.

VELIKI VITRENIK, SMER O.DRAGOJEVIČA

VELIKI VITRENIK, SMER O.DRAGOJEVIČA (III/I, 150 m, skala, solo), Paklenica - četrtek, 15.avgust 1996

To je bila moja prva smer v Paklenici.V kamp smo prišli pozno zvečer prejšnega dne.Jaz sem potoval še s katrco in imel tri sopotnice.Skupja nas je bilo za tri avtomobile rašiško železničasrka odprava.Zjutraj ko sem se prebudil je deževalo in deževje se je zavleklo pozno v popoldanske ure.V dežju res nisem imel kaj početi in ko se je pojavilo le malo suhega vremena sem se odpravil peš iz kampa proti vhodu Paklenice in pred vhodom zavil levo v breg do prvih sten.Izbral sem si dolg greben ki se mi ni zdel pretežak in veselo napredoval v lahkotnem plezanju.Nekje na drugi polovici se je svet postavil bolj pokonci in tu je bil tudi najtežji detajl smeri v katerem sem opazil celo en klin še nekaj metrov do vrha in levo navzdol nazaj v vas ter naprej v kamp.

Vršič

Vršič sobota 3.avgust 1996
Že drugič sem se odpravil proti Vršiču z namenom splezati Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki.Tokrat sem za soplezalko imel Natašo,majhno pa kar luštno dekle.Vstajanje ob polštirih zjutraj je bilo kaj klavrno.Sosedje so bili na dopustu in na meni je bila skrb za tro glavo živino v hlevu.Pa tudi sam predlog da greva že ob štirih s strani Nataše je bil precej drugačen kot Tadejevi vendar kar po mojem okusu.Vremenska napoved je bila slaba,nevihte v popoldanskem času, torej bi ob poldne morala že izplezati iz stene.Ko sva prišla prišla na Vršič sem se nekako prebudil,čeprav so mi prvi koraki proti vratcom delali še nekaj težav z ravnotežjem.Potem pa je v kar lepem svežem jutru šlo z vodstvom Nataše,ki se je zaletela v breg kot nazadnej Tadej in tudi kmalu omagala v hitrem tempu.Pod Vratci sva že nadaljevala lepo v zmerni hoji.Na Vratcih me je malo zbegala, ko je zavila desno proti Tamarju namesto pod stenami pa mi je kmalu razložila, da je ta pot sicer malo daljša pa zanjo precej bolj udobna.Melišča se ji očitno niso preveč prikupila.Drugega mi ni preostalo kot da sem ji sledil.Na Slemenu sva se ustavila in občudovala lepo nebo nad Škrlatico in čudno črno nad Poncami.Malo sva bila v dilemi ali je varno v takem vstopiti,predlagal sem da se malo usedeva in prediskutirava ali bo vreme zdržalo ali ne.Pa nisva dolgo sedela  ko se je v daljavi zaslišalo bobnenje ki je kmalu prešlo v grmenje in naju prepričalo,da niti v Kaminsko ni priporočljivo vstopiti.Počasi sva jo mahnila nazaj na Vršič in do začetka deževanja prišla do avta.Tokrat je bil lep jutranji izlet na Vršič.Z Natašo sva si obljubila, da ta dolg bo treva še poravnati.Ko sva se peljala proti domu se je nevihta razdivjala in takih bliskov ki so sekali v električne daljnovode še nisem doživel.