ANIČ KUK, VELEBITAŠKA

ANIČ KUK, VELEBITAŠKA (VII-/VI, 400 m, skala, Nataša Medmeš), Paklenica - petek, 16.avgust 1996
VelibitaškaDrugi dan mojega bivanja v Paklenici je posijalo lepo jutranje sonce in kamp je zaživel v pripravah na plezalni dan.Kuhanje,umivanje,priprava plezalne opreme,oblikovanje navez in izbira ciljev.Ker je bila pobudnik moje udeležbe na tej odpravi Nataša je ona izbrala cilj in ker je že poznala Paklenicu sem ji prepustil odločitev izbire smeri.Prvi sprehod skozi kanjo je res nekaj posebnega.Na obeh straneh stene iz kompaktne kamenine in polno plezalnih smeri opremljenih s svedrovci.Naš cilj je bil danes osrednja najvišja in res markantna stena Anič kuka s svojim znamenitim klinom.In jaz naj bi plezal levo od tega klina.Dostop je bil dokaj enostaven.Z nama z Natašo sta bili še ostali dve punci ki sta potovali z nama in sta imeli v načrtu malo težjo smer od najine vzporedno z Velibitaško.Vstopa sta bila narazen le nekaj metrov.Z žrebom sem dobil prvi raztežaj res navpične pravilne neizrazite zajede.Kaj tako navpičnega in dolgega za cel raztežaj še nisem plezal.Malo levo od najinega vstopa sta plezala en mlajši in starejši nemec.Neverjetno s kako lahkoto je starejši preplezal rahlo previsno ploščo z oprimki ki jih ni bilo videti.Še dobro,da sem včeraj vspostavil nek stik s skalo v smeri Oliverja Dragojeviča tako da sem z dokaj lahko preplezal ta prvi raztežaj.In potem so si raztežaji kar sledili.Tako strmo ni bilo več in vmes je preseneitila tudi globok kamin pod ključnim delom smeri ocenjenim z sedem minus.Kar vesel sem bil da je ta raztežaj pripadal Nataši.Bilo je nekaj metrov lepega previsa čez katerega si je Nataša morala pomagati s tehniko.Sebi pa se sedaj kar čudim kako mi je uspelo prepezati ta detalj.Res da sem bil drugi v navezi in nisem občutil nobenega strahu pred padcem.Težava je nastala edino ko sem zaplezal preveč visoko nad kompletom in z zadnjimi močmi le nekako izpel komplet ki je bil pod mano.Ampak smeri še ni bilo konec.Večjih težav ni bilo več razen da je bila vsa stvar še vedno lepo navpična vse do roba stene kjer sem si res odahnil ko sem ga dosegel.Za ta dan nisem imel več nobene želje po plezanju.