V drugič sem parkiral na parkirišču pred Aljaževim domom v tednu dni in vzdušje je bilo podobno kot nazadnje. Polno parkirišče in ljudje ki se v temi pripravljajo na ture na okoliške vrhove. Tokrat je bila z nama tudi Nina in vzdušje je bilo še bolj v pričakovanju dogodivščine ki nas čaka. Vzpon preko severne stene do doma na Kredarici in na vrh Triglava ter čez Dolič in Luknjo nazaj do izhodišča. Tak je bil moj plan. In prespali bi na Planiki ali Doliču. Tokrat smo imeli vso opremo tudi Nežino čelado. Le na hitrico sem se odločil za tenko 7 mm vrv ali kar normalno 9,7 mm in izbral po trenutnem preblisku o varnosti težjo.
V jutranji zarji smo se kljub težkemu nahrbtniku ki sem ga nosil hitro bližali vznožju stene do vstopa v smer kjer je bila že čakalna vrsta. Nekako malo nervozen sem pripravil opremo in določil Nino za zadnjo v naši navezi. V navezi že dolgo nisem plezal, da pa bi vodil nekoga še nekajkrat dlje. In se mi je pripetila začetniška neumnost pri vpenjanju ko sem zapel vrv v nasprotno smeri plezanja. Še dobro da je bilo pri vstopu tudi že nekaj drugih navez in eden od plezalcev je rešil mojo napako in pravilno prepel vrv. Lep dan ki se je obetal je privabil res lep število plezalcev ki je do sedaj nisem bil vajen v naših hribih, bolj je spominjalo na prvomajske v Paklenici.
Po prvem skoku je sledila prečka po shojeni stezi v desno kjer smo se razvezali in sledili ostalim ki so se pomikali pred nami. A kaj kmalu nas ustavi vpitje iz žleba naj ne hodimo naprej ker se pričakuje helikopter ki naj bi prišel po ponesrečenca ki je padel čez steno. Na lepem prostorčku smo tako obtičal štiri naveze. En zakonski pa, oče s sinom in dva od mene precej starejša. Samo čakanje je bilo duhomorno in rahlo neprijetno ko ne veš kako hudo je s ponesrečencem in kako se je lahko nezgoda zgodila v delu kjer je uhojena steza. Opazovanje reševanje za vse nas je bila nekakšna šola in opomin da je pri vsakem koraku potrebna skrajna previdnost. Dogodek na nas ki smo čakali za nadaljevanje ture in i smo nemočno opazovali trud reševalcev je ves zanos precej potlačil in vnesel saj v mene dvom smiselnosti našega početja..jpg)
Ko so ponesrečenca oskrbeli in s helikopterjem odpeljali smo malo v šoku nadaljevali vzpenjanje. Ne vem zakaj sem Nini dovolil da gre naprej, verjetno zaradi dokaj lahke poti in ker sem hotel imeti Nežo ves čas pod nadzorom in sem ji slepo sledil čeprav mi nekako ni bilo všeč vzpenjanje po rušju a vsake toliko časa je bila na borovcih obešena gurtna. Ostale naveze so bile veliko hitrejše in so že davno izginile iz našega zornega kota. Pod navpično krušljivo steno se šele zavem da smo se krepko zaplezali. In sledil je spust po vrvi desno od smeri ki smo jo ubrali. In za povrh nisem vedel ali bomo res prišli nazaj na pot. Po dveh spustih nam je uspelo..jpg)
Vmes je nad nami še enkrat zaokrožil helikopter in še nekoga rešil iz stene nekje v področju belih plati. Kot sem izvedel kasneje le z lažjimi poškodbami. Za čakanje in zaplet s smerjo smo zapravili več kot tri ure in še zmeraj smo bili pravzaprav na začetku smeri. Ko smo prišli do prvega praga nam je malo morale vlil plezalec ki je sestopal z zavidajočim vzponom po Nemški kratki in Slovenski navzdol.
Nadaljevanje je potekalo kljub varovanju kar tekoče a vsen malo nervozno. Bele plati so se mi zdele bistveno težje kot sem si predstavljal in sem jih imel v spominu. Verjetno tudi zato ker če se ne varuješ si precej hitrejši in ne razmišljaš preveč kaj je pred tabo le plezaš in rešuješ vsak detajl sproti.
In sledila je Bučarjeva stena in potem še kar nekaj plezanja z varovanjem preden smo prišli do Slovenske grape. In sem misli da je težav konec a jih ni bilo manjši skoki kjer se nisem upal pustiti plezati Neže in Nine brez varovanja so res dodatno podaljšali čas in moja utrujenost in žeja.
In pozno popoldne ko smo se že usmerili v Prevčev izstop kjer sme pričakoval lahko poplezavanje sta se odprli dve grapi. Telefon s sliko smeri sem pozabil v avtu in bil sem zgubljen. Odgovornost do Neže in Nine da jih varno pripeljem iz stene še pred nočjo ki se je že nakazovala se nisem mogel odločiti katera je prava. Leva gleda na trenutno razpoloženje z zahtevnimi skoki ali desno kjer je bilo videti lažje a na koncu stene ki niso obetale prehoda ali da obstaja kje kakšna skrita grapa v desno.
Še dobro da je imela Nina s sabo telefon in smo poklicali na pomoč Alenko da nam posreduje napotke kam. Izgledalo je že malo dramatično a nas je vsaj z možem pravilno usmeri ko je pojasnila da je vris smeri na začetku obeh grap po desni, leva pa je narisana z previsi. In sem zagrizel v strmo pragove v desno. In res po treh raztežajih smo v večernih urah vsi srečni izplezali..jpg)
Sledil je še dolg dostop vsaj zame do Kredarice kjer sva si z Nino že v mraku zaslužila pivo.
Naslednji dan je sledi vzpon na vrh Triglava in sestop na Planiko kjer sem se spet uštel in izbral težjo varianto kakor tudi potem po Tominškovi kjer sen ves čas bil pri prečenju stene bil na trnih in držal nežo skoraj za roko. Vsak izpostavljeni detajl se mi je zdel nevaren in ni in ni jih hotelo biti konec.
.jpg)
In povezava ...
Avtorja objave smo srećali pri sestopu po slovenski
Pa tako lep dan bi bil ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar